Pregled mainstream medijev, kaže da so specifične podrobnosti zločinov pripisane Mladiću, bile popolnoma odrinjene stran. Morda bo enako rečeno na prihajajočem sojenju, samo čas bo to pokazal. Pravo sojenje Mladiću bo oblikovano na sodišču javnega mnenja. In prav na kraju sodnega postopka, kjer so obtožnice, po navadi hinavske in banalni slogani dobijo funkcijo dokaza. Tukaj bosta jezik in domišljija pričarala najhujše genocide v svetovni zgodovini. Obrt je na delu. Da se občinstvo učinkovito prepriča, čustva morajo zamenjati razum. Vso razsodnost je potrebno odriniti v stran. Šele potem bo vse nared, da se ugotovi kako se ogniti takim tragedijam.
Pravi storjeni zločin, ko se enkrat razume motive z aretacijo ni »zločin proti človečnosti«, ampak to kar elite vidijo kot največja grožnja njihovi moči: močna suverena država. Teritorialne kršitve Libije in Pakistana je potrebno gledati v tem kontekstu. In Sirija, Sudan, Jemen in Iran so lahko naslednji. Modro bi bilo ignorirati visoko-zveneče pritožbe zoper človečnosti ali utemeljitve bombardiranja civilnega prebivalstva. Te pritožbe so bile pripravljene že v naprej, kot prodajne točke za opravičitev agresije.
Kot Srbija pred 20. leti »krivdo«, ki si jo delijo ti narodi je moč in kljubovanje. To pa predstavlja oviro na poti globalnega upravljanja.
Aretacija Ratka Mladića: Zakaj sedaj nenadoma beremo o Muammar Gaddafiju in »odgovornost za zaščito«?
Naslov članka Johna McTernana pove vse, objavljen štiri ure po aretaciji. McTernan napove s krepkim napisom »Aretacija Mladića govori Muammar Gaddafiju – Lahko bežiš a skrit se ne moreš«.
McTernan piše: Malo po malo vidimo izpolnitev vizij reform Tonya Blaira. Osramočen kot mnogo drugih ob pogledu na Tonyevo vlado, ki je samo opazovala pokol milijon ljudi v genocidu v Ruandi, evropski državljani so bili etnično čiščeni v nekdanji Jugoslaviji. Blair je razvil doktrino »liberalnega intervencionizma«. Načelo iz njegovega govora v Chicagu in prakticirano v Sierra Leonu, Afganistanu, Kosovu in Iraku.
»Bal sem se nepriljubljenosti javnosti Vojne v Iraku, ki bi ji sedanja generacija politikov odrekla podporo. Rad povem da sem se motil in oba David Cameron in Ed Miliband sta hitro in močno podprla intervencijo v Libiji. To je prva OZN sankcija pod doktrino »odgovornost za zaščito«, ki je sam Blairizem v akciji.
Za Libijski režim Gaddafija je pomen prejetja Mladića ogromna. Gaddafi mora razumeti, da bo priveden pred sodišče. In da zelo verjetno ne bo imel 15 let časa za beg – zdaj je težje kot leta 1990. Zdaj, bolj kot kadarkoli prej, mora iskati pogajanja za konec konflikta.« [1]
Izjemna hitrost s katero je bil aretiran Mladić, nalaga Libiji odstranitev Gaddafija, to naj bi bilo presenečenje, a ni. Kot ni presenetljivo sklicevanje McTernana na pojme »liberalna intervencija« in »odgovornost za zaščito«.
Spencer Ackerman je začel svojo oddajo s petjem: »Muammar Gaddafi pazi svoj hrbet. Maj je zgleda grozen mesec za množičnega morilca.« Nato se posluži jalovega argumenta v podporo doktrine »odgovornost za zaščito« z citiranjem predstavnice Bele Hiše »humanitarne« vojne hujskačice Samanthe Power. Ackerman citira Powersovo:
»Delala sem v Sarajevu, kjer so srbski ostrostrelci prakticirali na starejših gospeh, ki so vlekle kontejnerje umazane vode po mestu in kjer se je slikovit park spremenil v pokopališče za mlade. Intervjuvala sem shujšane moške, ki so izgubili 20 ali 30 kilogramov in nosili brazgotine ko so bili v koncentracijskih taboriščih srbov. [in vendar] ni se mi posvetilo da bi Mladić lahko sistematično usmrtil vse do zadnjega muslimana.« [2]
Ackerman nadaljuje:
[Power] »se bi opisala »kot da jo straši« lastni neuspeh primernega opozorila in zavrnitev drugih za intervencijo tudi ko je nevarnost postala očitna.« [3]
Kot posebna pomočnica Obame je Samantha Power govorila po svetu o »humanitarnem neuspehu« in »odgovornosti za zaščito«. Poleg tega je kariero začela v Mednarodni Krizni Skupni, kjer je delala v organu »odgovornost za zaščito«. Tako citat Powersove služi Ackermanu v tem kontekstu. Njen uspeh je zgrajen na Balkanskem konfliktu 90-ih. Samantha Power je samozvana »genocid piška«. Prizadevanja za trženje doktrine je na široko zasnovana v krogih elitne ameriške zunanje politike. Nekdanja državna sekretarka Madeleine Albright se drži scenarija, kasneje zvečer med izmenjavo s Charlie Rose:
CHARILE ROSE: »od kdaj ta ideja, da so narodi pripravljeni napasti suverenost naroda zaradi zločinov človečnosti?«
MAGDELEINE ALBRIGHT: »Charlie, mislim da smo se naučili veliko, iz preteklih lekcij, v bistvu veš, ljudje argumentirajo –jaz ne bi bila med njimi – da nismo vedeli kaj se dogaja med 2. Svetovno Vojno.«
»Nastala je nova doktrina, kot posledica znanja, imenovana odgovornost za zaščito. Delno OZN resolucija Libije bazira na tej ideji. NATO odkrito je zelo dober instrument.«
»Je v konfliktu z suverenostjo. Je eden težjih aspektov tega. A mislim da smo ravnali pravilno v Libiji.«
»Drugi del lekcije iz tega je, da tisti ki so odgovorni za umore svojih ljudi ali izdali ukaz, so deležni sojenja. Zgodilo se je Osami bin Ladnu. Zgodilo se je Ratko Mladiću, Karadžordeviću, Miloševiću in na koncu verjamem tudi tisti ki so odgovorni za Libijo – Gaddafi. Mednarodno sodišče se giblje k temu, da Gaddafija označi kot zločinca proti človečnosti. OZN resolucija bazira na tej odgovornosti.« [4]
Razlog za »odgovornost za zaščito« je tako učinkovita strategija doktrine, da upraviči najbolj neodgovorna in zločinska dejanja globalne skupnosti, ki pričarajo nepredstavljive grozote dovzetni javnosti: program prelivanja krvi in zla ki zgrozi um javnosti. Kaj bralec dejansko ve o genocidu, etničnem čiščenju, ali množičnem poboju? Kaj lahko vsak od nas ve o umu človeka, ki ga imajo za odgovornega za ta zločin? Um odskoči od vsakega poskusa razumevanja, zamenja ga močna potreba po tem, da je te grozote potrebno ustaviti za vsako ceno. To je vrednota te doktrine; zato se uporablja. To je strah, ki ga poganja nestrpna želja po ustavitvi prelivanja krvi. Samo pomislite: ko nas čaka poboj ali imamo čas razpravljati o različnih interpretacijah dogodkov? Ni časa za bolj temeljite preiskave, ni časa da se vprašamo ali je zgodba prava ali je z zgodbo kaj narobe, ali je naše domnevno zastarele pravne pojme potrebno ukriviti ali prekršiti. Obstaja samo mrzlično hitenje ustavitve pokola, pritisk da je treba kaznovati pošast, ki bo to storila. Potrebno je ukrepati. Čakanje je odveč.
Točno to, nam te zgodbice o aretaciji Mladića poskušajo prodati. Ratko Mladić je upodobljen kot »etnični čistilec«, »množični morilec«, »genocidni mesar«, »vojni zločinec«, »veleum pokola« in »nasilnež. Obtožen je največjega pokola civilistov v Evropi po 2. Svetovni vojni.
In povezovanje z Libijskim Gaddafijem s temi pridevniki, temi zločini pričara grozljive podobe, kot bi Gaddafi bil Mladićev nadomestek. Zato je pomembno da smo delovali odločno v Libiji.
Ne sme nas motiti »kolektivna krivda«, ne smemo trpeti »posledic ne ukrepanja zahoda«. Ne smemo biti priča »množičnih grobov« in »štrlečim kostem iz zemlje«. To je »boj za človečnost«. Kot je Henry Porter izrazil v Guardianu: »za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne storijo ničesar.«
Srbska Vojna Krivda: Ko je Obtožba za Genocid Zgrajena na Laži (Srebrenica, Bosna, 1995)
To kar manjka v člankih o krivdi za genocid Ratka Mladića je kontekst v katerem so se poboji v Srebrenici zgodili. Ta kolektivni izostanek je primeren za geopolitične namene, v katerem je bila obtožnica za genocid uporabljena, sredi devetdesetih in danes.
Ratko Mladić je poveljeval kot General vojske Bosanskih Srbov med krvavo vojno v Bosni, ki se je začela kmalu po razpadu Jugoslavije leta 1991. Bosna je robata, gorata dežela, ki se nahaja na križišču imperijev. Stoletja je bila dom treh večjih etničnih skupin, kar se je izkazalo za nesrečno v času verskih napetosti in politične negotovosti. Pod 36 leti vladavine Tita, pravoslavnih Srbov in katoliških Hrvatov, ki so živeli drug z drugim z muslimani v Socialistični Republiki Bosni. Razpad Jugoslavije in stabilnosti je že obstajalo med temi tremi skupinami. Srbi so predstavljali malo manj kot polovico bosanske populacije in se soočili z muslimanskim prospektom vlade. Neodvisna država je kmalu zatem nastala – Republika Srbska. Vsaka skupina se je potegovala za ozemeljske pravice. Prišlo je do vojne ki spominja na versko in kulturno naravo konflikta. Nezaslišani nasilni zločini so bili storjeni z obeh strani.
Srebrenica je dobila velik pomen saj so jo zavzele sile OZN in naj bi bile »varno območje« za civilne begunce in humanitarno pomoč. Dejstva kažejo da so OZN sile začele od leta 1995 podpirati muslimansko vojsko. V tem primeru so dovolili vojski bosanskih muslimanov da operirajo znotraj OZN zaščitenega ozemlja. Iz katerih so napadali srbske vasi in terorizirali prebivalstvo. O napadih muslimanov na srbske vasi, Stella L. Jatras zapiše:
»Yasushi Akashi nekdanji OZN predstavnik v Bosni: »dejstvo je da je Bosanska vojska uporabljala »varna območja« ne samo v Srebrenici, ampak tudi v Sarajevu, Tuzli, Bihaću, Gorazdeh za usposabljanje, okrevanje njihove enote. Z drugimi besedami t.i. »varna območja« so uporabljali kot vojašnice za usposabljanje Mudžahedinov iz Afganistana, Irana, Sirije, Turčije in celotnega muslimanskega sveta, da so lahko napadli srbske vasi in se vračali na varno ponoči kot lopovi v OZN »varna območja«. OZN pa je vpričo teh kršitev gledala stran. Pred temi napadi v Srebrenici so t.i. »sveti borci Islama« napadli 42 srbskih vasi in več kot 3000 srbskih vaščanov je bilo poklanih brez strahu kaznovanja s strani OZN. A ko so bili srbi izzvani za povračilne ukrepe, proti muslimanskim napadom iz t.i. »varnih območij«, so bili obsojeni od celega sveta.
Še en dokaz o kršitvi »varnih območji«, ki so jih kršile bosanske muslimanske sile, je posredoval Lt. Gen. Sir Michael Rose, nekdanji komandir UNPROFOR-ja, ki je dejal, da so muslimani »streljali na Srbe, da bi povečali pritisk za pridobivanje sveže intervencije od NATA.« [5]
Ta pričanja so pomembna, saj so bosanski muslimani bili dolgo predstavljeni na zahodu kot nemočne žrtve v konfliktu, žrtve nepredstavljivih zločinov, ki so jih storili srbi. Ta predstava se je ohranila do danes, kar razkriva tudi nedavna aretacija Ratka Mladića. Toda razmere v Srebrenici so veliko bolj zapletene in vojna krivda ni tako enostranska. Kot se je izkazalo, ne samo da so muslimanske sile izvajale smrtonosne napade na sosednje srbske vasi. Ampak so jim tako imenovane mirovne sile OZN zagotavljale varnost, da to storijo. Obravnavanje motiva za sokrivdo ZN v teh racijah, Diana Johnstone piše:
»Iz poročila o Srebrenici 1999 od sekretarja ZN, se izkaže, da je zamisel o »pokolu v Srebrenici« bila že v zraku septembra 1993 na zasedanju v Sarajevu med Bosansko muslimanskim predsednikom Alije Izetbegovićem in člani njegove stranke Muslimanska stranka Srebrenice. Na dnevnem redu je bil predlog Srbov za izmenjavo Srebrenice in Zepa za nekatera območja okoli Sarajeva kot del mirovnega sporazuma.
»Delegacija je zavrnila zamisel in predlog ni bil več predmet obravnave. Nekateri preživeli člani delegacije Srebrenice so navedli, da jim je predsednik Izetbegović povedal, da je izvedel, da je bilo posredovanje NATA v Bosni in Hercegovini sploh možno samo, če bi Srbi vdrli v Srebrenico in ubili najmanj 5000 ljudi.«
»Izetbegović je kasneje to zanikal, vendar je se je že pojavilo že več prič, ki so potrdile izjavo. Jasno je da je strategija Izetbegovićeva bila, da je prikazal svojo muslimansko stran, v krvavi državljanski vojni, kot nemočne žrtve, da bi pridobil Ameriško vojaško moč na njegovo stran. Na smrtni postelji je takoj priznal svojemu gorečemu občudovalcu Bernarda Kouchner, v prisotnosti ameriškega diplomanta Richarda Holbrookea. Kouchner je spomnil Izetbegovića na pogovor, ki ga je imel s francoskim predsednikom Mitterrandom, v katerem je govoril o obstoju »eliminacijskih taborišč« v Bosni.«
Kutchner: »Ti si to ponovil pred novinarji. Da je izzval veliko čustev po vsem svetu. [...]To so bil grozni kraji, vendar pa ljudje niso bili sistematično iztrebljeni. Ali ste to vedeli?«
Izetbegović: »Da, mislil sem da bodo moja razodetja izzvala bombne napade. Videl sem reakcije v francozih in drugih, a sem se motil. Ja poskusil sem, a vendar so bile trditve napačne. Ni bilo uničevalnih taborišč, ne glede na grozljivost teh krajev.« [6]
Pomen teh pripomb, ki se pripisujejo predsedniku Bošnjakov so očitne. Z Izetbegovićevega vidika, je z pridobitvijo močne vojaške moči (in globalno javno mnenje) na stran bosanskih muslimanov, bi to zagotovilo očitno prednost pri trenutni vojni proti Srbom. Ampak najprej je NATO, pod vodstvom ZDA, potreboval »humanitarno krizo«, da je upravičil intervencijo v Bosni, ker je do sedaj bil konflikt lokalnega značaja (kar pomeni da nobena stran ne predstavlja grožnjo mednarodni varnosti, ki je bil v tistem času standard za posredovanje). Z drugimi besedami, Bosna je potrebovala »genocid«, da prodajo svojo vojno zahodu, kar je točno ta situacija za katero se je Srebrenica pripravljala. Bošnjaški general štab je pripravil past v Srebrenici, predvidevali so, da bo Srbska vojska iskala maščevanje za muslimanske napade na bližnje srbske vasi. Morda je to razloga, zakaj poveljujoči častnik Bošnjakov v Srebrenici, Naser Orić, drži sloves brutalnosti proti Srbom. Johnstone piše:
»V pričanju pred francosko parlamentarno preiskovalno komisijo o Srebrenici, je general Philippe Morillon, častnik UNPROFOR-ja, ki je prvi pozval mednarodno pozornost na Srebrenico, izrazil prepričanje, da so sile bosanskih Srbov padle v »past«, ko so se odločile, da zavzamejo Srebrenico.
»Nato je 12. Februarja 2004, na pričanju pred mednarodnim kazenskim sodiščem v Haagu, general Morillon poudaril, da je poveljnik muslimanov v Srebrenici, Naser Orić: »Napadal srbske vasi, med pravoslavnimi prazniki, in pobijal prebivalce teh vasi. To je ustvarilo visoko stopnjo sovraštva , ki je bila precej nenavadna za to regijo, in to je zlasti spodbudilo regijo Bratunac—celotno srbsko prebivalstvo— da se uprejo ideji, da bi preko humanitarne pomoči lahko kdo pomagal prebivalstvu, ki je bilo prisotno tam.«
»Na vprašanje tožilca MKSJ kako je Orić obravnaval svoje srbske ujetnike, je general Morillon, ki so ga poznali dobro, odgovoril, da je »Naser Orić bil vojskovodja, ki je vladal s terorjem nad svojim območjem in samimi ljudmi. Mislim, da je spoznal, da so to pravila te grozljive vojne, ni si smel dovoliti, da bi sprejemal zapornike. Kot se spominjam pa ni niti iskal izgovorov. Preprosto je izjavil: Ne morem se ukvarjati z zaporniki.«[7]
Te grozote so zvabile srbske sile v napad na vasi, ki so ga predvideli. Potem, ko so nenadoma potegnili Bošnjaške oficirje iz območja. Johnstone nadaljuje:
»…muslimansko visoko poveljstvo je odredilo poveljstvu v Srebrenici, Oriću in njegovim poveljnikom, da se umaknejo iz Srebrenice in tako zapustil tisoče svojih vojakov brez poveljnikov, ukazov in v popolni zmedi, ko se je Srbski napad zgodil. Preživeli muslimanski uradniki v Srebrenici so grenko obtožili Izetbegovićevo vlado, da jih je zavestno žrtvovala za interese svoje države.« [8]
Kar ni sporno je to, da so Bosansko srbske sile zavzele mesto. Vprašanje katero se še razpravlja—in katero je ključnega pomena danes je—ali se je zgodil genocid nad muslimanskim prebivalstvom. Madeleine Albright, ki je takrat bila Ameriški ambasador pri Združenih narodih, je »dokazala« svojo trditev, da se je genocid zgodil, z popačenimi satelitskimi slikami makadamskih poti, ona je trdila, da so to množična grobišča. V svojem nedavnem intervjujem z Charlie Rose, je Albright rekla: »…stvar, ki sem jo naredila je bila, da sem pridobila ne zaupne fotografije o tem kaj se je dogajalo v Srebrenici. Imeli smo slike, ki so pokazale [kar je bilo] prazno polje nato polje z ljudmi, nato polje s podganami ko so ljudje izginili. In to sem odnesla v Varnostni svet Združenih narodov in mislim, da nam je to na koncu odprlo pot, da lahko ukrepamo.«[9]
Pričanje Albright se zdi dvomljivo v primerjavi z pričanjem očividcev srbskih napadov na mesto. Stella L. Jatras piše:
"Tim Butcher iz Daily Telegraph, London (24 julij 1995), ki je pisal o Srebrenici« po petih dneh pogovorov, glavni preiskovalec Združenih narodov domnevnih kršitev človekovih pravic v času padca Srebrenice, ni našel očividcev, ki so videle grozovite dogodke.«
»V poročilu Mednarodnega odbora Rdečega križa (ICRC), v dokumentu #37, dne 13. September 1995 navaja: «Približno 5000 muslimanskih vojakov je zapustilo Srebrenico pred njenim padcem. Bošnjaška vlada je priznala, da so ti možje bili preusmerjeni v druge enote njenih oboroženih sil. Dejstvo, da niso obvestili družinskih članov o tej odločitvi so utemeljili s tem, da je bila to vojaška skrivnost. »Mednarodni odbor Rdečega križa še poroča, da obstajajo znaki spopadov med muslimanskimi vojaki, ki so želeli ostati in se boriti in drugih vojakov in civilistov, ki so želeli pobegniti. V nekaterih primerih so imena vojakov bila objavljena tudi dva do trikrat. Kot je že bilo omenjeno so našli manj kot 2000 trupel v grobovih. Glede na to, da je državljanska vojna v Bosni trajala več kot štiri leta, to ne bi mogli natančno opredeliti kot »genocid«, če primerjamo druge pokole, ki so se dogajali po svetu, kot v Sierra Leone, Ruandi, Zimbabveju, in Indoneziji. [10]
"Captain Schouten, častnik OZN-a v Bratunac, Het Parool je izjavil manj kot teden po tem, ko naj bi se genocid zgodil:
»Vsi obtožujejo drug drugega [o Srebrenici], vendar nihče ne pokaže trdnih dokazov. Na Nizozemskem ljudje želijo dokazati na vsak način, da je bil storjen genocid. Ne verjamem nič drugega. Dan po padcu Srebrenice, 13. julij sem prispel v Bratunac [domnevni kraj pokola], in tam ostal osem dni. Lahko sem šel kamor sem hotel. Imel sem dodeljeno vso možno pomoč; nikjer me niso zaustavili." [11]
Čeprav je motiv zahodnih sil proti Srbiji preveč podroben in zapleten, da bi o tem sedaj razpravljali. Že takoj je očitno, da je potrebno oslabiti srbski nacionalizem, da bi bil narod pripravljen sprejeti evropske politične integracije in širitev NATA na vzhodno Evropo. To nedvomno pojasni, zakaj so aretacijo Ratka Mladića razglasili kot »zmago za EU«, ter zakaj si sedanji predsednik Boris Tadić »zasluži naše spoštovanje« za opravljeno aretacijo. Boris Tadić je kot predsednik Srbije naredil še en udarec Srbiji kot samostojni državi. Mladić bo kmalu obsojen s strani neizvoljenih birokratov na Nizozemskem, domu Svetovnega sodišča, in ne v Beogradu kjer je suverenost ohranjena in njegova dejanja ne bi služila internacionalistom in njihovim načrtom, ki smo jih poudarili zgoraj.
Viri:
[1] McTernan, John “The Arrest of Ratko Mladic Tells Muammar Gaddafi — You Can Run But You Can’t Hide”, (Telegraph), May 26, 2011. See also, Tony Blair, “Doctrine of the International Community at the Economic Club,” April 24, 1999.
[2] Power, Samantha, A Problem From Hell: America in the Age of Genocide (Harper Perennial).
[3] Ackerman, Spencer, “Mastermind of Bosnia Massacre Caught, 16 Years Later” (Wired), May 26, 2011.
[4] The Charlie Rose Show (Bloomberg TV), May 26, 2011.
[5] Jatras, Stella L., “‘Srebrenica’ — Code Word to Silence Critics of U.S. Policy in the Balkans,” (Antiwar.com), July 31, 2000
[6] Johnstone, Diana, “Srebrenica Revisited: Using War as an Excuse for More War,” (Counterpunch), October 12, 2005.
[7] Ibid.
[8] Ibid.
[9] The Charlie Rose Show (Bloomberg TV), May 26, 2011.
[10] Jatras, Stella L. “Srebrenica’ — Code Word to Silence Critics of U.S. Policy in the Balkans,” (Antiwar.com), July 31, 2000
[11] Israel, Jared, “Srebrenica, A Small Town in Yugoslavia: Five Years On and the Lies Continue,” July 29, 2000.
[12] D.O.D. News Briefing With Secretary Gates and Adm. Mullen From the Pentagon, March 1, 2011.
Ni komentarjev:
Objavite komentar